Deinstitucionalizacija oseb s posebnimi potrebami je eden od ključnih izzivov, s katerimi se sooča Slovenija na področju socialnega varstva. Proces prehoda iz institucionalne oskrbe v življenje v skupnosti zahteva skrbno načrtovanje in prilagajanje, da bi se osebam s posebnimi potrebami omogočilo neodvisno, vključujoče in kakovostno življenje. V tem kontekstu igra Varstveno delovni center Tončke Hočevar pomembno vlogo kot pionir na področju deinstitucionalizacije varstveno delovnih centrov v Sloveniji.
Deinstitucionalizacija omogoča osebam s posebnimi potrebami, da preidejo iz večjih, bolj uniformiranih ustanov v manjše, bolj individualizirane enote, kjer so deležni podpore, prilagojene njihovim potrebam. To vključuje življenje v skupnostih, kjer lahko posamezniki aktivno sodelujejo in prispevajo. Vendar pa prehod ni brez izzivov. Neustrezen ali prehiter prehod iz institucij lahko povzroči socialno izolacijo ali pomanjkanje ustrezne podpore. Pomembno je, da so v skupnostih, kamor se osebe selijo, na voljo ustrezne storitve, ki zagotavljajo neprekinjeno skrb in podporo, potrebne za uspešno vključitev in ohranjanje kakovostnega življenja.
Varstveno delovni center Tončke Hočevar ima dolgo in bogato zgodovino na področju zagotavljanja podpore in oskrbe osebam s posebnimi potrebami. V svoji dolgoletni praksi je center postal zgledni primer deinstitucionalizacije v Sloveniji, pri čemer je postopoma vzpostavil več bivalnih enot in stanovanjskih skupin, ki omogočajo uporabnikom bolj prilagojeno in kakovostno obliko bivanja v skupnosti.
Bivalna enota v Zeleni jami je bila odprta leta 1983 kot ena izmed prvih tovrstnih enot v Sloveniji. Ta enota je bila ustanovljena z namenom, da se uporabnikom omogoči bivanje v manj institucionalnem okolju, kjer so deležni individualizirane podpore. Lokacija enote omogoča uporabnikom dostop do lokalne skupnosti in njenih virov. Leta 1999 je bila odprta stanovanjska skupina ljubljanskih Kosezah. To je bil pomemben korak naprej v procesu deinstitucionalizacije, saj so se uporabniki preselili v manjše bivalne enote, kar jim je omogočilo večjo stopnjo avtonomije in boljšo integracijo v družbo. V istem letu kot enota na Brajnikovi, 1999, je bila ustanovljena tudi stanovanjska skupina na Litostrojski cesti v Ljubljani. Ta enota sledi podobnemu modelu kot Brajnikova, in je namenjena zagotavljanju bivanja v manjših, bolj zasebnih okoljih. Leta 2001 je bila odprta stanovanjska skupina na Preglovem trgu v ljubljanskih Fužinah. Ta enota je umeščena v gosto poseljeno mestno območje, kar omogoča uporabnikom, da se aktivno vključujejo v mestno življenje in izkoristijo prednosti urbanega okolja. Leta 2008 je bila odprta stanovanjska skupina Vodnikov dvor, ki ponuja sodobno in prijetno okolje za bivanje uporabnikov, z osredotočenostjo na podporo pri vsakodnevnih aktivnostih in vključevanju v skupnost. Stanovanjska skupina Vrhovci je bila odprta leta 2010. Namen te enote je zagotoviti udobno in prilagojeno bivanje uporabnikom, ki potrebujejo stalno podporo, vendar v manjšem in bolj zasebnem okolju. V letu 2019 je VDC Tončke Hočevar odprl Hišo Šiška, ki je na Verovškovi ulici v Ljubljani. Ta stanovanjska enota sledi sodobnim standardom bivanja, kjer se uporabnikom omogoča neodvisno življenje z dostopom do potrebne podpore v domačem okolju. Najbolj sveža pridobitev je stanovanjska enota Hiša pod hribom, ki je bila odprta leta 2024. Ta enota ponuja moderno in domačno okolje za uporabnike, s posebnim poudarkom na zagotavljanju individualizirane oskrbe in možnosti umika v zasebnost.
Do leta 2030 VDC Tončke Hočevar načrtuje nadaljnjo razselitev institucionalnega varstva, pri čemer bodo uporabniki preseljeni v manjše stanovanjske skupnosti znotraj Ljubljane. Cilj je, da bi v zavodu na Vodnikovi cesti 56a ostalo le še 30 uporabnikov, ki potrebujejo intenzivno podporo. Ta strategija temelji na strokovnih smernicah, ki poudarjajo pomen individualiziranega pristopa, stalne strokovne podpore in vključevanja uporabnikov v širšo skupnost.
Uspešna deinstitucionalizacija je odvisna od sodelovanja vseh deležnikov in zagotavljanja ustreznih storitev v skupnosti, ki omogočajo osebam s posebnimi potrebami dostojno in vključujoče življenje.